Home / III. Poglavje / Dolgotrajna oskrba

Načelo 18

Dolgotrajna oskrba

Zdravstveni delavci po Evropi trdo delajo za zdravljenje in zaustavitev širjenja virusa COVID-19. V mnogih primerih je njihova naloga težja zaradi pomanjkanja osebja, neustreznih prostorov in pomanjkanja osebne zaščitne opreme in kompletov za testiranje. Evropski upravni organi in nacionalne vlade bi morali nemudoma sprejeti ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da bodo zdravstvene službe prejele prepotrebna finančna sredstva in kratkoročno povečali število zaposlenih. Evropski semester obravnava trajnost in dostopnost zdravstvenih storitev. Varčevalni ukrepi so drastično zmanjšali obseg javnih storitev in njihovo dostopnost. Na začetku semestra 2019 je ETUC izjavil, da so sistemi zdravstvenega varstva in dolgotrajne oskrbe vznemirjajo in trpijo vse večji delež prebivalstva EU in zahtevajo takojšnje ukrepanje. Več kot 15 držav članic kaže zelo slabo uspešnost v zdravstvu. Pokritost in dostop do dolgotrajne oskrbe je v več državah članicah nezadosten. V sektorju prevladuje neformalna oskrba, ki škodi storitvam in udeležbi žensk na trgu dela. Čeprav javnih struktur pogosto primanjkuje, so zasebne možnosti izjemno drage, nedostopne in pogosto vodijo v poslabšanje storitev in delovnih razmer v zdravstvenem sektorju. V preteklem semestrskem ciklu ni bilo predvidenih večjih naložb. Srednje- in dolgoročno so povečana javna poraba za zdravje in večje naložbe v javno zdravje ključnega pomena, ne samo za preusmeritev let nezadostne porabe v mnogih državah, temveč tudi za zagotovitev, da se zdravstveno osebje in ustanove lahko spoprimejo s prihodnjimi zahtevami. V Evropi je primanjkovalo približno milijon zdravstvenih delavcev že pred izbruhom COVID-19. Vlade morajo korenito spremeniti svoj pristop k javnemu zdravju in javnim storitvam: kratkoročne pogodbe in negotova delovna mesta v zdravstvenem sektorju niso dovolj za reševanje izrednih razmer, kot je ta.

Dostop do zdravstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe je izredna situacija v EU. Cikel EU semester je spodbujal "racionalizacijo" in "stroškovno učinkovitost", kar je pomenilo združevanje struktur, spremembo že dodeljenih sredstev, de-hospitalizacijo oskrbe, vendar skoraj nikoli javnih naložb v potrebno osebje in storitve. Izdatki za zdravje v žepu se v številnih državah članicah povečujejo. Pravila SGP so razširila področje uporabe zasebni trg, ki ljudem zagotavlja zdravstvene storitve in zavarovanje. To zmanjšuje dostop do zdravstvenih storitev, kar je eden glavnih razlogov za nezadovoljstvo prebivalstva.

Oskrbovalni sektor je ključnega pomena za zagotavljanje dostojnega življenjskega standarda starejših. Treba je izboljšati privlačnost sektorja, da bi dvignili kakovost dela in storitev. V tem sektorju je veliko pojavnost migrantov, neprijavljenih in nedokumentiranih delavcev, zlasti migrantk. Pomembno je odpraviti vsa področja ranljivosti za ljudi, ki delajo v tem sektorju, in delavcem omogočiti, da izboljšajo svoje spretnosti in svoje delovne pogoje tako v lastno korist kot v korist uporabnikov.

EU bi si morala prizadevati za pristop, ki temelji na pravicah, in javne naložbe v univerzalne, solidarnostne in spolno odzivne sisteme socialne zaščite na mednarodni, evropski in nacionalni ravni. Prav tako bi si moral prizadevati za konvergenčne cilje navzgor in dodelitev sredstev za otroško, zdravstveno, starostno, dolgotrajno, invalidsko in negovalno oskrbo, da bi zagotovili splošno pokritost in kakovostno oskrbo.

Da bi zadovoljili sedanje in prihodnje potrebe starajočega se prebivalstva, večje izdatke za splošno dostopne in cenovno dostopne in kakovostne javne storitve za zdravje in dolgotrajno oskrbo je treba obravnavati kot naložbo. Preventivno oskrbo je treba okrepiti z ustreznimi politikami in financiranjem. Poklicni razvoj, usposabljanje, izobraževanje in priznavanje kariere so ključnega pomena za izboljšanje kakovosti in pokritosti nege ter zagotavljanje kakovostnih zaposlitvenih možnosti. Politike usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja bi morale delavce podpirati pri oskrbi. EU bi morala uvesti EU Right2Care, podprto z nacionalnimi akcijskimi načrti.

Ukrepi, katerih cilj je določiti minimalno dno pravic v EU, enake pogoje na enotnem trgu

  1. Zagotoviti dostop do kakovostnega in cenovno ugodnega zdravja in dolgotrajne oskrbe v vseh državah članicah.
  2. Prosto gibanje: Revizija Uredbe 883/2004 o usklajevanju sistemov socialne varnosti, da se okrepi usklajevanje takih sistemov, vključno z zdravjem in dolgoročnimi dolgoročnimi storitvami, da se izboljšajo pravice mobilnih delavcev.

Ukrepi, katerih cilj je vzpostavitev konvergence navzgor v življenjskih in delovnih pogojih

  1. Program EU Right2Care, podprt z nacionalnimi akcijskimi načrti v okviru evropskega semestra, ki temelji na preglednih in ambicioznih ciljih
  2. Spremljanje zmogljivosti, delovanja in vpliva poklicne blaginje (v nacionalnih sistemih in vloga kolektivnih pogajanj).
  3. Pobude EU za krepitev odpornosti javno financiranih, univerzalnih in dostopnih zdravstvenih sistemov.